Aškerčeva dela
"V svojih delih sam boš živel večno, ..." je morda eden najbolj znanih verzov iz pesmi Čaša nesmrtnosti.
Aškerc je v književnosti deloval kot pesnik, potopisec, urednik pesniških zbirk in časopisa ter dramatik. Kot pesnik, pisatelj, potopisec, urednik in arhivar je izražal svoj odnos in videnje sveta in življenja.
Prvo zbirko pesmi BALADE in ROMANCE (1890) je izdal predčasno. Ko je škof Mahnič zapisal "Sploh daje Gorazd svojim muzam skoraj same vmazane cunje v perilo …", ga je to tako zapeklo, da se je odločil za izid zbirke, čeprav sam z vsemi ni bil zadovoljen.
Vendar se izražanje z baladami in romancami tukaj ni končalo. Izdal je še zbirko balad in romanc slovenskih morskih ribičev JADRANSKI BISERI (1907) in romanco z naslovom Atila v Emoni.
V zgodovino je rad posegal. Zgodovinska snov prevladuje v zbirkah MUČENIKI (1906), kjer se spopada z obdobjem protireformacije in JUNAKI (1907), kjer prevladujejo epske pesnitve. V zgodovino Celjanov pa je posegel z epsko pesnitvijo Poslednji Celjan (1911).
Aškerc ni bil samo epik, ampak je svoja čustva znal tudi lirično, nežno izpovedovati. Take so pesniške zbirke LIRSKE IN EPSKE POEZIJE (1896), NOVE POEZIJE (1900) in AKROPOLIS IN PIRAMIDE (1908).
Anton Aškerc, ki se je rodil v dolini med hribovjem, je hlepel po prostranstvu. Njegova strast so bila potovanja – najraje v širno Rusijo in na prostrana morja brez konca. Poskrbel je tudi za prostranost duha, zato je temeljito raziskoval druga verstva. Spisal je nekaj popotnih črtic, ki ji je strnil v knjigi IZLET V CARIGRAD (1893) in DVA IZLETA NA RUSKO (1903).
Kot urednik se je udejstvoval pri leposlovnem in znanstvenem listu LJUBLJANSKI ZVON (1900-1902) in pri pesniški zbirki Dragotina Ketteje POEZIJE (1900). Kettejevim Poezijam in PREŠERNOVIM POEZIJAM (1902) je napisal tudi uvod.
Bil je tudi prevajalec in kot danes ugotavljajo arhivarji, izvrsten in natančen arhivist. Dokaj osamljena pa je njegova v dramsko igro spremenjena narodna pravljica izpod Triglava ZLATOROG (1904), ki obnavlja zgodbo o nesrečnem Trentarju, ki je plačal svoje »prestopanje« meje dovoljenega z življenjem zaradi ljubezni.
| Čaša tvoja je – življenje tvoje! Sam napolni z večnosti jo lekom! Čaša tvoja je življenje tvoje. Vlivaj vanje vsak dan dela dobra, dela slavna za rojake svoje, za rojake in za domovino! Zlega čina pa ni jedna kaplja v čašo nikdar ti ne kani toto! Prej ne nehaj vlivati v posodo dokler polna ti ne bo do roba, dokler polna čisto ni do – groba!... Truplo tvoje pač strohni v gomili, ali čaša tvojih del ostane! Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje, s pitjem njenim bode se napajal – v delih svojih živel sam boš večno!... Čaša nesmrtnosti |
Aškerc je v književnosti deloval kot pesnik, potopisec, urednik pesniških zbirk in časopisa ter dramatik. Kot pesnik, pisatelj, potopisec, urednik in arhivar je izražal svoj odnos in videnje sveta in življenja.
Prvo zbirko pesmi BALADE in ROMANCE (1890) je izdal predčasno. Ko je škof Mahnič zapisal "Sploh daje Gorazd svojim muzam skoraj same vmazane cunje v perilo …", ga je to tako zapeklo, da se je odločil za izid zbirke, čeprav sam z vsemi ni bil zadovoljen.
Vendar se izražanje z baladami in romancami tukaj ni končalo. Izdal je še zbirko balad in romanc slovenskih morskih ribičev JADRANSKI BISERI (1907) in romanco z naslovom Atila v Emoni.
V zgodovino je rad posegal. Zgodovinska snov prevladuje v zbirkah MUČENIKI (1906), kjer se spopada z obdobjem protireformacije in JUNAKI (1907), kjer prevladujejo epske pesnitve. V zgodovino Celjanov pa je posegel z epsko pesnitvijo Poslednji Celjan (1911).
Aškerc ni bil samo epik, ampak je svoja čustva znal tudi lirično, nežno izpovedovati. Take so pesniške zbirke LIRSKE IN EPSKE POEZIJE (1896), NOVE POEZIJE (1900) in AKROPOLIS IN PIRAMIDE (1908).
Anton Aškerc, ki se je rodil v dolini med hribovjem, je hlepel po prostranstvu. Njegova strast so bila potovanja – najraje v širno Rusijo in na prostrana morja brez konca. Poskrbel je tudi za prostranost duha, zato je temeljito raziskoval druga verstva. Spisal je nekaj popotnih črtic, ki ji je strnil v knjigi IZLET V CARIGRAD (1893) in DVA IZLETA NA RUSKO (1903).
Kot urednik se je udejstvoval pri leposlovnem in znanstvenem listu LJUBLJANSKI ZVON (1900-1902) in pri pesniški zbirki Dragotina Ketteje POEZIJE (1900). Kettejevim Poezijam in PREŠERNOVIM POEZIJAM (1902) je napisal tudi uvod.
Bil je tudi prevajalec in kot danes ugotavljajo arhivarji, izvrsten in natančen arhivist. Dokaj osamljena pa je njegova v dramsko igro spremenjena narodna pravljica izpod Triglava ZLATOROG (1904), ki obnavlja zgodbo o nesrečnem Trentarju, ki je plačal svoje »prestopanje« meje dovoljenega z življenjem zaradi ljubezni.
Pesniške zbirke
- Balade in romance (1890)
- Lirske in epske poezije (1896)
- Nove poezije (1900)
- Četrti zbornik poezij (1904)
- Junaki (1907)
- Jadranski biseri (1908)
- Akropolis in piramide (1909)
- Pesnitve (1910)
- Pripovedne pesmi (1949)
Potopisi
- Izlet v Carigrad (1893)
- Dva izleta na Rusko (1904)
Dramska besedila
- Tragedija slovenskega liberalizma ( okoli leta 1930)
- Izmajlov
- Red sv. Jurija
- Tujka